Ko sem izvedela, da imam raka, se je moje življenje v trenutku ustavilo.
Vem, kako je, ko imaš v glavi ogromno vprašanj, skrbi, strahov, ko se med vsem tem izgubiš in ne veš več, kaj sploh potrebuješ.
Ustvarila sem nežno izkušnjo sprehoda, ki ga narediš sama in takrat, ko ti bo ustrezalo.
Namenjena je ženskam, ki so se soočile z rakom ali drugo težko boleznijo in se sedaj s težavo vračajo nazaj v življenje.
Če ti telo in počutje ne dopuščata hoje, lahko izkušnjo opraviš tudi doma.
Po prijavi dobiš na e-pošto vse, kar potrebuješ za to izkušnjo. Narediš jo sama, ko ti bo ustrezalo.
Kadar so misli v glavi preglasne, se morda najdeš v kakšni od spodnjih vrstic:
Vzemi si približno 15–20 minut. Izberi trenutek, ko lahko za kratek čas odložiš obveznosti in greš ven.
Če si doma, poskrbi, da bo teh nekaj minut res brez dodatnih motenj.
S sabo neseš eno vprašanje. Ne iščeš odgovora, samo opazuješ, kaj pritegne tvojo pozornost in česa ne bi opazila, če bi hitela.
Ustaviš se ob tem, kar si opazila in si vzameš nekaj minut za kratek zapis ali razmislek.
Ko sem zbolela, se mi je življenje v trenutku ustavilo in v glavi pojavilo na tisoče vprašanj.
Najglasnejše je bilo tisto, kaj bo z mojim otrokom, če ne bom v redu. Še posebej, ker je bil takrat močno prizadet in je potreboval, da ostanem ob njem.
Dolgo sem mislila, da bom vse odgovore našla, če bom o njih dovolj dolgo premišljevala. In če jih bom gledala iz vseh zornih kotov, bo slej ko prej prišla rešitev. Kot da bom z dovolj premlevanja prišla do miru, ki sem ga iskala in potrebovala. Pa sem velikokrat samo še bolj ostala ujeta v svojih mislih.
Dolgo je trajalo, da sem opazila, da se mi nekatere stvari razjasnijo šele takrat, ko neham odgovore iskati na silo. Ko grem ven, ko hodim in nekaj časa samo gledam okoli sebe.
Takrat se mi je včasih zgodilo, da mi je nekaj pritegnilo pogled, da se je pojavila misel, nek občutek v telesu ali pa se je samo malo umirilo tisto, kar je bilo prej precej glasno.
Zato je nastal ta sprehod.
Ne zato, da bi ti povedal, kaj moraš narediti in ne zato, da bi v vsem iskala znake ali skrite pomene.
Nastal je kot povabilo, da za nekaj minut zavestno vse odložiš, greš ven, s sabo vzameš eno vprašanje in samo opazuješ.
Včasih tisto, kar potrebujemo, ne pride kot stavek. Pride kot občutek, kot slika ali kot nekaj, ob čemer se v tebi nekaj premakne.
Ni problema. Vajo lahko narediš ob oknu, na balkonu, na vrtu ali v mirnem kotičku doma. Pomembno je samo, da si vzameš nekaj minut in opazuješ, kaj pritegne tvojo pozornost.
Tudi to je v redu. Namen ni, da najdeš "pravi znak". Namen je, da za nekaj minut spremeniš način, kako opazuješ sebe in svet okoli sebe.
Ne. Ni treba poznati meditacije ali kakršnekoli druge metode. Samo slediš preprostim navodilom in svojemu občutku.
Približno 15–20 minut za sprehod in nekaj minut, če želiš po vrnitvi kaj zapisati.
Ne. Včasih pride jasnost, včasih samo občutek, da se je nekaj malo umirilo. Tudi to je dovolj.
Če začutiš, da bi ti dobro delo za nekaj časa odložiti vse drugo, te vabim na ta sprehod.
Brez hitenja, brez pričakovanj, samo ti, eno vprašanje in nekaj prostora za tisto, kar nosiš v sebi.
Brez pravil, brez pritiska.
Tvoji podatki so pri meni varni. Več o varstvu podatkov preberi tukaj.