Tudi jaz sem se morala počasi vrniti k sebi.
Ko sem zbolela za rakom, nisem vedela, koliko stvari se bo z boleznijo spremenilo.
Ko se življenje ustavi
Ko sem zbolela, se je življenje, kot sem ga poznala, v trenutku spremenilo.
Nenadoma so moje dneve določali pregledi, izvidi in zdravljenje. O vsem, kar se mi je dogajalo, nisem veliko razmišljala. Treba je bilo iti skozi naslednji pregled, naslednjo terapijo, naslednji dan.
Hkrati sem bila mama.
Le dva meseca pred mojo diagnozo je zaradi raka umrl oče mojega otroka. Takrat je otok še bolj potreboval mene. Jaz pa sem se v istem času soočala s svojo boleznijo in strahom, ki ga takrat velikokrat niti nisem znala ubesediti.
V tistih dneh ni bilo prostora za vse, kar sem čutila in je veliko stvari preprosto ostalo nekje ob strani.
Žalovanje.
Strah.
Utrujenost.
Vprašanja, na katera nisem imela odgovorov.
In tudi trenutki, ko bi najraje samo rekla: Danes ne zmorem.
Bolezen me je ustavila.
Življenje pa se ni ustavilo z njo.
Zdravljenje je bilo končano.
Jaz pa nisem vedela, kaj pride potem.
Ko se je zdravljenje končalo, so drugi lahko videli konec nečesa težkega. Jaz pa sem šele takrat počasi začela ugotavljati, kaj vse je bolezen pustila za seboj.
Telo je bilo drugačno. Energija je bila drugačna. Stvari, ki so bile prej samoumevne, niso bile več. In nekateri občutki, za katere med zdravljenjem preprosto ni bilo prostora, so prišli šele pozneje.
Dolgo sem mislila, da se moram vrniti k Petri, ki sem bila pred boleznijo. Počasi pa sem začela razumeti, da se ne morem vrniti v življenje, kot da se ni nič zgodilo.
Morala sem spoznati Petro,
kakršna sem postala
po zdravljenju.
In to se ni zgodilo naenkrat.
Prihajalo je počasi.
V majhnih korakih.
Iskala sem nekaj, česar takrat nisem našla.
Nisem potrebovala še nekoga, ki bi mi govoril, naj razmišljam pozitivno.
Nisem potrebovala popolnih jutranjih rutin ali dolgih seznamov stvari, ki bi jih morala početi, da bi se počutila bolje.
Potrebovala sem nekaj veliko bolj preprostega.
Potrebovala sem prostor, kjer mi ni treba biti močna.
Takrat bi mi veliko pomenilo, če bi mi kdo rekel:
Ni ti treba imeti vseh odgovorov.
Ni ti treba vedeti, kako naprej.
In ni ti treba biti močna vsak dan.
Zato danes ustvarjam tisto, kar sem takrat pogrešala tudi sama.
Za žensko, ki je morda že skozi najtežje, pa še vedno potrebuje prostor, kjer ji ni treba imeti vsega razjasnjenega.
Ne zato, ker bi imela odgovore na vse.
Ampak zato, ker poznam občutek, ko se moraš po vsem, kar se ti je zgodilo, počasi naučiti živeti drugače.
Danes sem tukaj.
Ne popolnoma ista kot prej. In taka niti ne poskušam več biti. Bolezen je del moje zgodbe, ni pa cela moja zgodba.
Danes vem, da vrnitev k sebi ni ravna črta. Včasih naredimo korak naprej, včasih potrebujemo počitek. Kakšen dan zmoremo veliko, kakšen zelo malo. Oboje je dovolj.
Če si tudi ti po težki bolezni in poskušaš ugotoviti, kdo si zdaj, želim, da tukaj najdeš prostor, kjer ti ni treba nikomur ničesar dokazovati.
Počasi. Nežno. Po svoje.
Lahko začneš spoznavati sebe, kakršna si danes.
Ustavi se
Ni ti treba nazaj k sebi, kakršna si bila.
Umiri telo
Lahko začneš spoznavati sebe, kakršna si danes.
Vrni se k sebi
Počasi lahko odkriješ, kaj ti danes prinaša mir in kaj potrebuješ.