Mogoče tudi ti poznaš tisti občutek. Ramena so že kot kamen. Glava je težka. Telo bi se ustavilo. Ti pa greš naprej.
Samo še to. Pa še ono. Še danes zdržim. Še do vikenda…
Tudi jaz sem tako živela. Dolgo sem mislila, da bom utrujenost premagala z voljo. Stisni zobe. Samo pojdi naprej. Saj zmoreš.
In sem šla. Tudi takrat, ko sem bila utrujena že zjutraj. Tudi takrat, ko je telo prosilo za počitek, jaz pa sem to razumela samo kot nekaj, kar moram premagati. Počitek je bil vedno za pozneje.
Ko bo vse narejeno.
Ko bodo drugi v redu.
Ko ne bo nič več nujnega.
Samo da tisti »potem« nekako nikoli ni prišel.
Telo je govorilo že prej. Ko je prišla bolezen, me je ustavila na način, pri katerem nisem imela več veliko izbire. Takrat semzačela opažati nekaj, česar prej nisem zares želela videti. Telo me ni začelo opozarjati šele takrat. Govorilo mi je že dolgo.
S trdimi rameni.
S težko glavo.
Z napetostjo.
Z utrujenostjo, ki ni izginila po eni prespani noči.
Za vse sem našla razlago.
Premalo sem spala.
Naporen teden je.
Veliko dela imam.
Saj bo minilo.
In sem šla naprej.
Telo je postavilo mejo namesto mene.
Dolgo sem živela z občutkom, da bom počivala, ko bo pravi trenutek. Ampak življenje ti zelo redko samo od sebe pripravi prazen prostor in reče: Zdaj pa ničesar ne potrebuješ. Zdaj si lahko samo ti.
Vedno je nekaj. Delo. Dom. Otrok. Obveznosti. Ljudje, ki nekaj potrebujejo. In če si vajena biti tista, ki poskrbi, se hitro zgodi, da postaneš sama zadnja na seznamu.
Jaz sem dolgo verjela, da lahko še malo zdržim. Dokler ni več šlo.
Počitek je bil nekaj, kar pride na vrsto potem. Samo da tisti »potem« nekako nikoli ni prišel.
Po bolezni sem se morala učiti nečesa, kar se sliši skoraj preprosto. Poslušati svoje telo. Ampak če si leta navajena iti čez sebe, se to ne spremeni čez noč.
Tudi danes se včasih zalotim pri starem: Samo še tole. Še vedno se zgodi, da svojo mejo opazim šele takrat, ko sem jo že prestopila. Razlika je samo v tem, da danes nekoliko prej prepoznam, kaj se dogaja.
Včasih je to napetost. Drugič nemir. Včasih samo močna potreba po tišini.
Danes ne verjamem več, da je vsaka utrujenost nekaj, kar moram premagati. Včasih je treba samo priznati: Danes je dovolj.
Ni treba, da ima vsak telesni občutek poseben pomen. Morda ga ni treba analizirati. Včasih je dovolj, da ga samo opazimo. Da se za trenutek vprašamo: Kaj mi moje telo danes poskuša povedati?
Morda bo odgovor zelo preprost.
Da potrebuje mir.
Počitek.
Manj hrupa.
Manj “moram”.
Danes se zato ne sprašujem več samo: Koliko še zmorem?
Včasih se vprašam tudi: Ali res moram?
Danes se ne sprašujem več samo, koliko še zmorem. Včasih se vprašam tudi: Ali res moram?
Morda se lahko tudi ti danes samo za trenutek ustaviš in opaziš.
Brez popravljanja.
Brez reševanja.
Brez tega, da bi morala karkoli narediti drugače.
Samo opaziš. Včasih je že to začetek poslušanja.
Z nežnostjo,
Petra
