Se ti je morda zgodilo, da si zbolela ravno takrat, ko bi morala žalovati?
Samo dva meseca preden sem zbolela za rakom, smo zaradi raka pokopali očeta mojega otroka. Dva meseca.
Ko danes pomislim na to obdobje, se mi zdi skoraj nemogoče, koliko vsega se lahko zgodi v tako kratkem času. Takrat sem morala biti močna. Najprej za otroka. Potem za vse okoli sebe. In na koncu še zase.
Ko nekdo, ki ga imaš rad, umre, svet okoli tebe ne obstane. Čeprav bi si morda želela, da bi. Še vedno so stvari, ki jih je treba narediti. Dnevi, skozi katere je treba priti. In predvsem je bil tu otrok, ki je izgubil očeta.
Zato sem naredila tisto, kar sem takrat znala. Držala sem skupaj, kar se je držati dalo. Svojo žalost sem nosila s sabo, vendar zanjo ni bilo prav veliko prostora. Morda sem nekje v sebi računala, da bo ta prostor prišel pozneje. Da bom nekoč lahko samo žalostna.
Potem sem komaj malo zadihala in zbolela še jaz. Nenadoma se je vse spet spremenilo. Ni bilo več samo vprašanje, kako živeti po izgubi. Prišlo je zdravljenje. Terapije. Pregledi. Strah. In potreba, da vso moč, ki sem jo še imela, usmerim v eno samo stvar: da zdržim to preizkušnjo.
Za žalovanje ni bilo prostora. Ne zato, ker žalosti ne bi bilo. Bila je. Samo čakati je morala.
V originalnem zapisu sem to opisala, kot da bi jo odložila na polico in ji rekla: »Počakaj tu. Ko bo varno, pridem pote.« In mislim, da je bilo res nekako tako. Nekaterih stvari ne odložimo zato, ker jih nočemo čutiti. Odložimo jih, ker jih v tistem trenutku preprosto ne zmoremo nositi skupaj z vsem drugim.
Nekaterih stvari ne odložimo zato, ker jih nočemo čutiti. Odložimo jih, ker jih v tistem trenutku preprosto ne zmoremo nositi skupaj z vsem drugim.
Moje telo je moralo skozi zdravljenje. Moja glava je morala slediti vsemu, kar se je dogajalo. Morala sem biti mama. Morala sem priti skozi dan. In žalost je čakala. Ni izginila. Ni se zmanjšala zato, ker se z njo nisem ukvarjala. Samo umaknila se je nekam v ozadje.
Dolgo sem mislila, da mora človek žalovati takrat, ko se izguba zgodi. Kot da obstaja neko obdobje, v katerem moraš iti skozi vse, kar pride z njo, potem pa počasi nadaljevati.
Danes vem, da življenje včasih ne naredi prostora za takšen vrstni red. Včasih pride ena težka stvar, še preden si sploh uspela razumeti prejšnjo. In takrat narediš, kar lahko. Preživiš tisto, kar je pred tabo.
Žalovanje pa si poišče svoj čas. Morda mesece pozneje. Morda takrat, ko se življenje končno nekoliko umiri. Ko ni več treba ves čas držati vsega skupaj.
Takrat se lahko zgodi nekaj nenavadnega. Misliš, da je najhujše za tabo. In šele takrat začne prihajati tisto, za kar prej ni bilo prostora.
Žalost.
Utrujenost.
Spomini.
Vse tisto, kar je tako dolgo čakalo na svoji polici.
Dolgo sem bila močna zato, ker drugače nisem znala oziroma mogla.
Danes na tisto obdobje ne gledam več kot na dokaz, koliko lahko prenesem. Bolj kot na čas, v katerem sta moje telo in moje srce naredila nekaj zelo človeškega: počakala sta, da sem bila dovolj varna tudi za to bolečino.
In mogoče žalovanje včasih res izgleda tako. Ne pride po urniku. Ne vpraša, ali je zdaj primeren trenutek. In ne izgine samo zato, ker smo ga morali za nekaj časa odložiti.
Čaka. Dokler ga nekoč ne zmoremo vzeti s tiste police in mu končno dovoliti, da je z nami. Ne zato, da bi v njem ostali. Ampak zato, ker je tudi ta žalost del zgodbe o nekom, ki je bil pomemben.
Žalovanje ne pride po urniku. Včasih samo čaka, dokler ga nekoč ne zmoremo vzeti s tiste police in mu končno dovoliti, da je z nami.
Si tudi ti kdaj morala žalovanje odložiti, ker je življenje od tebe zahtevalo nekaj drugega?
Z nežnostjo,
Petra
