Si se med zdravljenjem kdaj oklepala nečesa majhnega, samo zato, da nisi imela občutka, da si čisto sama v vsem tem?
V času zdravljenja sem si na različne načine pomagala skozi dneve in predvsem skozi noči. O nekaterih sem že pisala. To je še eden izmed njih.
Od začetka bolezni sem imela pod vzglavnikom kristal selenit. Bel, mlečen, z mehko, skoraj svilnato površino. Zame je selenit kristal notranjega miru in mirnejšega spanca. Vsak večer, ko sem ugasnila luč, sem ga vzela v levo roko. Z levo roko sprejemam. Držala sem ga, dokler nisem zaspala.
To ni bil velik ritual. Ni zahteval priprav, posebnega prostora ali pravih besed. Samo jaz, postelja, tema in nekaj hladnega, gladkega v dlani. S selenitom v roki sem imela občutek, da počasi odlagam tudi težo dneva. Da se misli nekoliko umirijo in da telo lažje najde počitek. Ne vem, ali je bila to njegova energija ali moja vera vanj. Tega niti ne potrebujem razložiti. Vem le, da sem ob njem lažje zaspala.
Ko je veliko stvari zunaj našega nadzora, se včasih oprimemo česa čisto majhnega.
Predmeta. Giba. Besede. Navade, ki jo ponovimo vsak večer. Ne zato, ker bi rešila vse, ampak ker za trenutek ustvari občutek varnosti in poznanega.
In danes, ko pomislim nazaj, mi je verjetno prav ta občutek, da nekaj držim ob sebi, da je ob meni nekaj mirnega, prinesel marsikatero mirnejšo noč. Je bil to selenit? Je bila to moja vera vanj? Ne vem. Vem pa, da sem se ob njem počutila bolj mirno. In v tistem času je bilo to dovolj.
Morda tudi ti poznaš kaj takega. Kristal, križec, fotografijo, plišasto igračo, odejo ali karkoli drugega, česar si se v težkih dneh tiho oklepala.
Včasih majhna stvar ne spremeni tega, kar se dogaja. Spremeni pa način, kako preživimo naslednjo uro ali naslednjo noč.
Si imela tudi ti v najtežjih dneh kaj, kar ti je prinašalo občutek miru?
Z nežnostjo,
Petra
