Ti je bolezen prinesla dneve, ko si samo ležala?
Med boleznijo sem se počutila, da nisem mama, kakršno si je moj otrok zaslužil. Bila sem prešibka. Nisem mogla skakati, hiteti, biti tista energična, prisotna mama kot prej. Velikokrat sem samo ležala, on pa je bil ob meni. Takrat sem razmišljala predvsem o tem, česa mu ne dajem. O vsem, kar bi po mojem morala početi, pa nisem mogla.
Še posebej težko je bilo zato, ker je ravnokar izgubil očeta in je nato skozi podobno bolezen gledal še mene. Zdelo se mi je, da bi morala biti zanj še močnejša. Še bolj prisotna. Še bolj vse. Ta občutek me je grizel bolj, kot sem komu povedala. Zdelo se mi je, da mu nisem v oporo, da mu manjka tista mama, ki sem bila, preden je vse to prišlo.
Ko ležiš in nimaš moči, ima glava veliko prostora za »morala bi«. Morala bi vstati. Morala bi nekaj početi z njim. Morala bi biti bolj vesela. Morala bi ga obvarovati pred vsem tem. A telo včasih preprosto ne more slediti temu, kar od sebe zahtevaš.
Danes vem nekaj, česar takrat nisem videla. Otrok ni potreboval popolne, neuničljive mame. Potreboval je mene. Tudi šibko. Tudi ležečo. Tudi takšno, ki ni zmogla vsega.
Otrok ni potreboval popolne, neuničljive mame. Potreboval je mene.
Prisotnost ni vedno videti tako, kot si jo predstavljamo. Včasih ni izlet, igra ali poln dan energije. Včasih je dlan. Pogled. Nekaj besed. Nekdo, ki je tam, četudi leži.
In jaz sem bila tam, kolikor sem takrat zmogla. Danes znam temu dati več vrednosti, kot sem jo znala takrat.
Ne morem spremeniti tistih dni. Lahko pa jih danes pogledam z več nežnosti do sebe. Takrat nisem dajala premalo. Dajala sem, kar sem imela.
Takrat nisem dajala premalo. Dajala sem, kar sem imela.
Si se tudi ti kdaj počutila, da nisi dovolj za nekoga, čeprav si dajala vse, kar si imela?
Z nežnostjo,
Petra
