Najtežje noči niso bile vedno med zdravljenjem. Nekatere so prišle pozneje.
Dve zjutraj. Spet. Vstala sem po kozarec vode. Ne zato, ker sem bila žejna, ampak ker sem imela občutek, da moram nekaj narediti s tem budnim telesom.
Kuhinja je bila hladna, zunaj čisto temno, jaz pa sem stala tam, bosa, s kozarcem v roki in poslušala tišino.
Ponoči je vse drugače. Misli nimajo dnevnega hrupa, za katerega bi se skrile. Ure se vlečejo počasneje. Tudi stvari, ki jih čez dan nekako odložiš, lahko ob dveh zjutraj sedejo poleg tebe.
Ponoči je vse drugače. Misli nimajo dnevnega hrupa, za katerega bi se skrile.
Nekoč me je ta nočna tišina plašila. Zdela se mi je kot dokaz, da sem edina, ki ne spi. Edina, ki je budna. Edina, ki se bori.
Tisto noč pa sem jo prvič slišala drugače.
Ni bila prazna. Bila je samo tiha.
Stala sem tam in mi ni bilo treba ničesar rešiti. Ni mi bilo treba zaspati na ukaz. Ni mi bilo treba iz noči narediti česa drugega. Za nekaj trenutkov je bilo dovolj, da sem bila tam.
Morda je prav v tem razlika, ki sem jo potrebovala. Tišina ni izginila. Jaz sem jo nehala doživljati kot nekaj, proti čemur se moram boriti.
Še vedno se zbujam ob dveh. Ne vsako prebujanje prinese miru in ne vsaka noč je lahka. Ampak danes vem, da tišina ne pomeni, da sem sama.
Včasih je samo prostor med enim trenutkom in naslednjim. Prostor, v katerem lahko stojiš bos v kuhinji, spiješ nekaj vode in počakaš, da noč mine.
Tišina ne pomeni, da sem sama. Včasih je samo prostor med enim trenutkom in naslednjim.
Če to bereš v eni takih tihih urah: nisi edina, ki je budna.
Z nežnostjo,
Petra
