Ko zboliš, se nekaj v tebi premakne. Nenadoma te ne skrbi več, kako bo telo videti po operaciji. Skrbi te samo eno: da bo šlo ven vse, kar ne sme ostati.
Zjutraj, na dan operacije, je kirurginja prišla do moje postelje, da mi da še zadnja navodila. Na programu za operacijo sem bila druga. Takrat sem ji rekla nekaj, česar prej nikoli ne bi izrekla. Prosila sem jo, naj odreže več, kot je treba. Ni mi bilo mar za brazgotino in za videz. Želela sem samo eno, vedeti, da bo res vse šlo ven. Da bo moje telo spet postalo varen prostor.
Ko danes pomislim na ta stavek, v njem slišim veliko več kot odločitev pred operacijo. Slišim strah. In hkrati zelo močno željo živeti brez občutka, da je v meni nekaj, česar tam ne bi smelo biti. Tisti občutek je težko opisati nekomu, ki ga ni doživel. Ko si pripravljena izgubiti del telesa samo zato, da bi se v njem spet počutila varno.
Ko si pripravljena izgubiti del telesa samo zato, da bi se v njem spet počutila varno.
Telo, ki je bilo prej samoumeven dom, nenadoma postane prostor, ki ga opazuješ drugače. Poslušaš ga. Preverjaš. Včasih mu ne zaupaš več tako brezpogojno kot prej. In potem pride okrevanje. Brazgotina ostane. Telo je spremenjeno. Tudi pogled nanj je lahko drugačen.
Danes v tem ne vidim samo strahu. Vidim globoko željo po varnosti. Po tem, da bi lahko spet zadihala brez misli, da nekje v meni še vedno obstaja nekaj, kar mi ne pripada.
Morda odnos do telesa po bolezni nikoli več ni povsem enak. Pri meni gotovo ni ostal samoumeven. Je pa sčasoma telo zame spet postajalo dom. Ne isti kot prej. Spremenjen. Z brazgotinami in zgodbo. Ampak moj.
Sčasoma je telo zame spet postajalo dom. Ne isti kot prej. Spremenjen. Z brazgotinami in zgodbo. Ampak moj.
Če se je po bolezni spremenil tudi tvoj odnos do telesa, katera beseda ga danes najbolje opiše?
Z nežnostjo,
Petra
