Ali si tudi ti po diagnozi nehala delati načrte za naprej?
Pri meni je bila na začetku prisotna misel, da je načrtovati nekaj za čez pol leta skoraj predrzno. Kot da bi z načrti izzivala usodo.
Prej je bilo načrtovanje nekaj povsem običajnega. Pogledaš koledar, razmišljaš o poletju, dopustu, naslednjih mesecih. Nekaj zapišeš, nekaj rezerviraš. Samoumevno računaš na to, da boš takrat tam.
Potem pa pride diagnoza in prihodnost nenadoma ni več nekaj, kar bi jemala za samoumevno.
Naenkrat se mi je zdelo nenavadno razmišljati tako daleč naprej. Kot da si ne smem preveč želeti. Kot da ne smem preveč računati na jutri. Kaj pa, če…
Ta dva stavka sta znala zelo hitro ustaviti vse, kar je prišlo za njima. Ampak ta misel ni ostala dolgo. Pogled sem kmalu obrnila stran od svojega strahu. K otroku.
In razumela sem, da če ostanem priklenjena na dom in na strah, ne bom s tem zaščitila nikogar. Ne sebe in ne njega.
Samo ukradla si bom čas, ki ga imam.
To spoznanje ni pomenilo, da me nenadoma ni bilo več strah. Tudi ni pomenilo, da sem od tistega trenutka naprej brezskrbno gledala v prihodnost. Pomenilo je samo, da nisem želela, da bi strah odločal namesto mene.
Nisem želela, da bi strah odločal namesto mene.
Otroku nisem želela pokazati mame, ki samo čaka.
Čaka na naslednji pregled.
Na naslednjo terapijo.
Na naslednji rezultat.
Na trenutek, ko bo mogoče končno spet dovolj varno živeti.
Želela sem mu pokazati mamo, ki še vedno živi.
Zato sem takoj po prvem ciklusu kemoterapije vzela koledar in rezervirala en teden na morju.
Danes se mi zdi, da je bilo v tisti rezervaciji veliko več kot samo nekaj dni ob morju. Bil je moj mali upor proti čakanju. Odločitev, da bolezen lahko poseže v moje življenje, ne bo pa dobila pravice, da mi vzame čisto vse, kar je pred njo sestavljalo moje življenje.
Tudi načrte.
Tudi pričakovanje nečesa lepega.
Tudi dovoljenje, da pogledam malo dlje od naslednjega pregleda.
Strah pred upanjem za naprej ni čisto izginil. Mislim, da po nekaterih izkušnjah prihodnosti nikoli več ne jemlješ povsem enako samoumevno. Nekje v ozadju ostane vedenje, kako hitro se lahko življenje obrne v smer, ki je nisi načrtovala. Ampak nisem dovolila, da bi ta strah prevladal. Ne zato, ker sem bila prepričana, da bo vse v redu. Nisem vedela, kaj bo čez pol leta. Tako kot tega pravzaprav nihče ne ve. Samo jaz sem se tega takrat zavedala veliko bolj kot prej.
Želela sem živeti, kot sem živela pred boleznijo. Ne samo dihati v strahu. Zato sem spet začela delati načrte. Ne velikih obljub prihodnosti. Samo majhne stvari, ki so mi govorile, da življenje ni nekaj, kar se bo začelo nekoč pozneje, ko bo vse mimo.
Dogaja se tudi zdaj.
Morda je bilo prav tisto morje eden prvih trenutkov, ko sem si to spet dovolila priznati. Da lahko hkrati obstajata oba. Strah pred tem, kar prihaja. In veselje zaradi nečesa, česar se veselim. Eno ne izniči drugega.
In morda pogum včasih sploh ni prepričanje, da bo vse dobro. Morda je samo to, da kljub temu vzameš koledar v roke in si dovoliš nekaj zapisati vanj.
Morda pogum včasih sploh ni prepričanje, da bo vse dobro. Morda je samo to, da kljub temu vzameš koledar v roke in si dovoliš nekaj zapisati vanj.
Si tudi ti kdaj upala načrtovati, čeprav te je bilo strah pogledati naprej?
Z nežnostjo,
Petra
