Mogoče tudi ti še vedno hodiš naprej, čeprav so ramena že kot kamen in je glava postala res težka.
Narediš še to. Pa samo še ono. Še ta dan zdržiš, potem bo bolje. Še ta teden. Še do vikenda.
Tudi jaz sem tako živela. Dolgo sem mislila, da bom utrujenost premagala z voljo. Stisni zobe. Samo pojdi naprej. Saj zmoreš. In sem šla. Tudi takrat, ko se mi ni več dalo. Tudi takrat, ko sem bila utrujena že zjutraj. Tudi takrat, ko je telo očitno prosilo za nekaj drugega, jaz pa sem njegove signale razumela samo kot še eno oviro, ki jo moram premagati.
Počitek je bil nekaj, kar pride na vrsto potem. Ko bo vse narejeno. Ko bodo vsi drugi v redu. Ko ne bo več ničesar nujnega. Samo da tisti »potem« nekako nikoli ni prišel.
Telo je govorilo že prej
Ko je prišla bolezen, me je ustavila na način, pri katerem nisem imela več veliko besede. Naenkrat ni bilo več pomembno, koliko zmorem, koliko stvari še čaka in kaj sem načrtovala za naslednji teden. Telo je postavilo mejo namesto mene. In šele takrat sem začela zares opažati, da me ni začelo opozarjati šele takrat. Govorilo mi je že veliko prej.
Telo je postavilo mejo namesto mene.
Trda ramena.
Napetost.
Utrujenost, ki ni izginila po eni prespani noči.
Tisti občutek, da bi se najraje samo nekam usedla in za nekaj časa ne bi bila nikomur potrebna.
Takrat sem za vse našla razlago. Premalo sem spala. Naporen teden je. Veliko dela imam. Saj bo minilo. In sem šla naprej. Ker sem verjela, da je treba samo še malo zdržati.
Počivala bom potem
Dolgo sem živela z občutkom, da bom počivala, ko bo za to primeren trenutek. Ampak življenje ti zelo redko samo od sebe pripravi prazen prostor in reče: “Zdaj pa ničesar ne rabiš. Zdaj si lahko samo ti.”
Vedno je nekaj. Delo. Dom. Otrok. Obveznosti. Ljudje, ki nekaj potrebujejo. In če si vajena biti tista, ki poskrbi, se hitro zgodi, da postane tvoje lastno telo zadnje na seznamu. Ne zato, ker ti ni pomembno. Ampak zato, ker verjameš, da lahko še malo zdrži.
Jaz sem verjela. Dokler ni več moglo.
Poslušati svoje telo
Po bolezni sem se morala učiti nečesa, kar bi moralo biti preprosto. Poslušati svoje telo. Sliši se skoraj banalno. Samo poslušaj se. Ampak če si leta navajena iti čez sebe, svojih meja ne začneš prepoznavati čez noč.
Tudi danes jih včasih prestopim. Še vedno se zalotim pri misli: Samo še tole. Razlika je v tem, da danes nekoliko prej prepoznam, kaj se dogaja. Nemir. Napetost. Razdražljivost. Občutek, da potrebujem mir. Telo ima svoje načine, kako pove, da je preveč.
In niso pri vseh enaki. Ne bom rekla, da sem se ga naučila popolnoma poslušati. Nisem. Še vedno se učim. Ampak danes vsaj ne verjamem več, da je vsaka utrujenost nekaj, kar je treba premagati. Včasih ni treba premagati ničesar.
Včasih je treba samo priznati: Danes je dovolj. Ne jutri. Ne potem, ko bo vse narejeno. Danes.
Kaj mi telo danes govori?
Mislim, da je to ena od stvari, ki mi jih je bolezen pustila. Zavedanje, da telo ves čas govori z nami.
Včasih z utrujenostjo.
Včasih z napetostjo.
Včasih z nemirnim spanjem ali potrebo po tišini.
Ni treba, da vsak telesni občutek nekaj pomeni. In ni treba, da zaradi vsake spremembe iščemo odgovor. Morda je dovolj, da se za trenutek vprašamo: Kaj mi moje telo danes poskuša povedati?
Morda odgovora ne bo. Morda bo samo občutek. Morda bo eno mesto v telesu, ki ga že ves dan držiš napetega.
Ramena.
Čeljust.
Trebuh.
Glava.
Mogoče pa samo neizmerna utrujenost. Danes se zato ne sprašujem več samo, koliko še zmorem. Včasih se vprašam tudi: Ali res moram?
Danes se ne sprašujem več samo, koliko še zmorem. Včasih se vprašam tudi: Ali res moram?
Kje pa ti najprej začutiš, da je vsega preveč? Morda se danes samo za trenutek ustaviš in opaziš. Brez popravljanja. Brez reševanja. Brez tega, da bi morala karkoli narediti drugače.
Samo opazi. Včasih je to prvi korak k temu, da se začnemo ponovno slišati.
Z nežnostjo,
Petra
