Verjameš, da naši najdražji ostanejo ob nas tudi potem, ko jih ni več?
»Umrla je« so bile besede, ki sem jih slišala po telefonu. Tekla sem v bolnišnico, kot da bom tam našla drugo resničnost. Ležala je na postelji, mirna, končno brez bolečin.
Nato sem v sobi opazila oso, kako me je obletavala. Takoj sem vedela, da je to ona. Bila je moja babi. Ne znam razložiti, zakaj sem to vedela. V takih trenutkih včasih ni razlage, ki bi jo iskala. Nekaj samo začutiš in tisti občutek je dovolj.
Tri leta kasneje je umrl oče. Na dan pogreba, ko sem prestopila prag pokopališča, je prišla. Osa, seveda. Samo ena. V trenutku sem jo prepoznala kot isti znak. Nekaj majhnega, kar se pojavi ravno takrat, ko je svet prevelik in pretežak.
Nekaj majhnega, kar se pojavi ravno takrat, ko je svet prevelik in pretežak.
Redno prihaja. In ko jo pozdravim, ji dam potrditev, da vem, da je ona, odleti naprej. Samo toliko ostane, da mi pokaže, da je še tu.
Ne potrebujem, da bi mi kdo razložil, kaj osa pomeni ali ne pomeni. Zame je postala nekaj drugega: trenutek bližine. Majhen znak, ob katerem se spomin in sedanjost za hip dotakneta.
Morda imamo ljudje vsak svoje takšne znake. Nekdo opazi metulja. Nekdo ptico. Nekdo sliši pesem ob pravem trenutku. Nekdo vedno znova najde isto stvar.
Ali so to naključja, spomini, način, kako iščemo bližino, ali kaj več, ne vem. Vem pa, kaj se zgodi v meni, ko pride osa. Za trenutek imam občutek, da tisti, ki jih ni več, niso čisto daleč.
Za trenutek imam občutek, da tisti, ki jih ni več, niso čisto daleč.
Imaš tudi ti kakšen tak znak, ob katerem pomisliš na nekoga, ki ga ni več?
Z nežnostjo,
Petra
