Poznaš ta čuden občutek, ko si po diagnozi obdana z nežnostjo, obenem pa se počutiš zapuščeno?
Med boleznijo se je zgodilo oboje naenkrat. Nekateri ljudje so ostali ob meni ves čas. Tihi, prisotni, polni nežnosti in pozornosti, kakršne prej nisem poznala. Ob njih sem se počutila skoraj privilegirano, kot da me bolezen ovija v nekaj toplega.
In hkrati so se drugi umaknili. Tisti, meni najbližji, na katere sem najbolj računala, so postali oddaljeni, kot da me ni več. Ob njih sem se počutila zapuščeno, izbrisano, kot da sem postala nekaj, čemur se je lažje izogniti. Vsi klici po telefonu niso dali tistega, kar sem od njih potrebovala. Stisk roke. Objem. Morda le prisotnost, četudi v tišini. Tisti občutek, da nisem sama.
Težko je razložiti, kako lahko v istem obdobju čutiš tako veliko hvaležnost in tako veliko bolečino. Kot da bi eno moralo izničiti drugo. Pa je ne. Najtezje je bilo nositi oba občutka hkrati. Biti globoko hvaležna enim in globoko ranjena od drugih, ob istem času, v istem telesu.
Dolgo nisem vedela, kam s to dvojnostjo, ker se ni dala lepo zložiti v eno samo zgodbo. Danes vem, da je to del izkušnje, o kateri se malo govori. Bolezen ne pretrese samo telesa in vsakdana. Pretrese tudi odnose. Pokaže bližino tam, kjer je morda nisi pričakovala in tišino tam, kjer si pričakovala roko.
Bolezen ne pretrese samo telesa in vsakdana. Pretrese tudi odnose.
Nekatere vezi poglobi do dna. Druge tiho pretrga. In ti ostaneš z obema resnicama.
Ni treba zmanjšati hvaležnosti do tistih, ki so ostali, da bi priznala, da te je bolela odsotnost drugih. In ni treba pozabiti razočaranja, da bi videla vso nežnost, ki si jo prejela. Oboje lahko obstaja drugo ob drugem.
Ni treba zmanjšati hvaležnosti do tistih, ki so ostali, da bi priznala, da te je bolel odhod drugih.
Če si tudi ti med težkim obdobjem doživela oboje hkrati, bližino enih in odmik drugih, potem verjetno poznaš to nenavadno mešanico hvaležnosti in žalosti.
Z nežnostjo,
Petra
